Poznate zgodbo o kolibriju, ki je hitel gasiti požar v gozdu? Če je še ne poznate, je zapisana spodaj. S to zgodbo nas je letos od svetovnem dnevu voda, 22. marcu, https://www.worldwaterday.org/ povabil k sodelovanju, zavezi, k ukrepanju za čistejšo vodo, in sicer s sloganom »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«. Čeprav živimo v deželi, ki ima veliko naravnih virov vode, na veliko delih sveta ni tako.

»Škodljive spremembe v vodnem krogu spodkopavajo napredek pri vseh glavnih globalnih izzivih – na področju zdravja, lakote, enakosti spolov, zaposlovanja, izobraževanja, industrije, naravnih nesreč in miru.

Leta 2015 se je svet v okviru Agende za trajnostni razvoj 2030 zavezal k Cilju trajnostnega razvoja 6 (Sustainable Development Goal 6; SDG): dostopa do pitne vode in sanitarne ureditve za vse ljudi na svetu do leta 2030.

Vendar smo trenutno resno skrenili z začrtane poti. Milijardam ljudi je oteženo življenje, ogroženo je njihovo zdravje, številne šole, podjetja, zdravstveni centri, kmetije in tovarne pa ne morejo varno delovati, saj ni upoštevana njihova človekova pravica do vode in ustrezne sanitarne ureditve.« (več na NIJZ ali https://www.worldwaterday.org/ )

V tednu med 20. in 24. marcem smo na šoli obeleževali teden vode. Izdelali smo vodni krog kapljice. Tako smo ugotovili kje vse lahko pride do onesnaževanja vode. Iz papirja smo izdelali pipo, iz katere teče voda, na tak način smo simbolično videli, da če vode ne zapremo, voda prej ali slej manjka. Pridružili smo se akciji worldwaterday: v origami tehniki izdelali ptičke – kolibrije in jih razstavili na hodniku. Opominjajo nas, da smo mi tisti, ki moramo začeti spremembo. Kolibri je v zgodbi pomagal reševati gozd, kapljico po kapljico. Bil je sprememba, ki jo je želel videti.

Ukrepi, ki jih vsak pri sebi sprejme, ne glede ali so veliki ali majhni, bodo pomagali pri rešitvi vodne krize.

Zgodba:

Po stari legendi ameriških domorodcev je nekega dne v gozdu izbruhnil velik požar. Vse živali so pobegnile v strahu, saj je bil ogenj zelo močan. Nenadoma je jaguar zagledal kolibrija, ki mu je zletel čez glavo, vendar v nasprotni smeri. Kolibri je poletel proti ognju!

Karkoli je že počel, ni nehal. Nekaj trenutkov kasneje ga je jaguar spet videl leteti mimo, tokrat v isto smer, kot je hodil jaguar. Lahko je opazoval, kako prihaja in odhaja, dokler se ni odločil vprašati kolibrija, kaj počne, saj se mu je njegovo obnašanje zdelo zelo bizarno.

“Kaj počneš, kolibri?” ga je vprašal jaguar.

“Grem k jezeru,” je odgovoril, “S kljunom pijem vodo in jo vržem na ogenj, da ga ugasnem.”

Jaguar se je nasmejal. “Si zmešan? Res misliš, da lahko sam pogasiš ta velik ogenj s svojim tako majhnim kljunom?”

“Ne!” reče kolibri: ‘Vem, da ne morem. Ampak gozd je moj dom. Hrani me, zaščiti mene in mojo družino, za to sem zelo hvaležen. In pomagamo gozdu rasti tako, da oprašujemo njegove cvetove. Jaz sem del njega in gozd je del mene. Vem, da ne morem pogasiti ognja, vendar moram opraviti svoj del naloge.”

V tistem trenutku so se gozdni duhovi, ki so poslušali kolibrija, prebudili. Zgodba kolibrija se jih je dotaknila. In kot čudež so poslali bliskovito ploho, ki je ustavila velik požar.

Tim Eko šole